Zdravljenje, ki je osredotočeno izključno na samo fizično telo, običajno ni popolno, saj se motnja največkrat začne v enem izmed naših subtilnih teles in se šele nato manifestira tudi po fizičnih vojih.
Izgovarjamo afirmacije, vizualiziramo, meditiramo, dela se na sebi v te in one smeri, pa se vseeno pojavlja spet ena ovira. Zakaj se vrtimo v takem labirintu? Morje oseb preprosto ne najde pravega ogrodja.
»Ključa« za sprostitev travmatičnih dogodkov iz podzavesti ni, ker nam v prvi vrsti zmanjka po krvi dovolj kisikov in drugič!, ker sami sebe zaradi omejenih prepričanj pač še vedno ne akceptiramo dovolj na široko.
Ko se omenjena beseda “zdravljenje”, se običajno nanaša samo na fizično telo, ki ima motnjo, zdravstveno stanje ali poškodbo in jo je potrebno pozdravit si.
Imamo pa vsaj štiri telesa – fizično, čustveno, mentalno, energijsko in pa tudi duhovno.
Vseh pet je enako pomembnih za naše zdravje in napredek skozi življenje samo, kar je notranji gon vsakega od nas.
Če se katerega od njih preprosto zignorira (saj videti še nič ni), se v svoji koži ne počutimo več prav dobro in naprej živimo zlagano življenje .. najprej sami do sebe, potem pa tudi do vseh ostalih … predvsem pa smo slab vzgled samemu podmladku, ki vse to hkrati srka na nezavednejšem Ne počutimo se cele in vrteti se pričnemo v več začaranih krogih, še posebej, če se išče rešitev povprek iz vseh vetrov … na sebe samega se pa raje kar pozablja.
Včasih se pri iskanju vzrokov izkaže, da je treba iti še veliko globlje in dlje,tudi do vzorcev od prednikov in posledic njihovih dejanj, ki segajo v ta čas in nam grenijo življenje iz več vojev. MISLI POGOJUJEJO DEJANJA! Kako se nosimo z vsem tem pa so posledice dogodkov po otroštvih … nas, naših staršev, naših starih staršev, prastarjev + okolice same + zadolžitev, ki so nam jih nalagali skozi celo življenje.
Vse to pa pri nas ždi že zakrknjeno sredi samega občutja.
Prav zato napredkov ni, ker se ne sprostimo dovolj, da se sprošča nazaj občutek sam. Da se zbuja in okristalizira na svoje optimalno sodelovanje v nas po nas samih.
Ker brez prožnejšega in spontanega udih in občutja … naš občutek spi in se sami ne znamo več reševati iz vseh teh zapletenih zagat. Počasi se nam ne ljubi nič več pa zato naše zadovoljstvo zbledi na minimum in počasi tonemo v pozabo … preprosto, ker kisiki do možganov več ne zmorejo prihajati.
Prav zato pa bo kako se v nas lahko da udihati ,,v srednih letih in naprej,, izredno izrednih pomenov.
Vidimo se …
@BrigiteJevnikar
P.S.: Ti blogi imajo namen odpirati vsem oči, da se da čez svoje dihanj „sproti“ sprostiti nešteto težav stran iz naših življenj in da ni potrebno obupavati in ni potrebno, da nas je brezglavo strah, niti ni potrebno skrbeti. Življenje ima vedno svoje namire in zato je potrebno najprej samo sprejeti, da se nam samim to pač dogaja, potem pa skrbeti za več kisikov in delati velč kratkih korakov z malček več samih odgovornosti????????????