Bila sem zelo na začetku svojih vadb. Takrat vadbe še sploh niso bile kompleksnejše, a se je že kazalo, da prinašajo uspehe. Bil je svetel maj, ko je ena od naših udeleženk poslala k meni svojo pomoči potrebno prijateljico. V službi je doživela zelo hud pretres. Poznali sta se iz raznih meditacij, v službi je bila administratorka in tudi pomoč svojemu šefu. Delala je namreč v manjšem podjetju in prav vse ji je šlo takrat narobe.
Razložili so ji, da se pri nas izvajajo ene vadbe, da pomagajo in da naj poskusi.
Ko je prišla gospa Saša starosti nekje okrog petintrideset let do mene, je lahko samo še jokala. O svojih problemih tudi govoriti skorajda ni več zmogla, bila je v hudo hudem stresu. Postala je moja zelo skrbna učenka, poleg tega je bila pripravljena sodelovati in ne samo jokati. Že pri uvodu sem ji razložila osnove, kako polagamo roke, kje gredo udih-i in zakaj. Napisali sva na listek osnove drže in je že isti vikend sama doma poskušala ujeti ritem vadbe. Nadaljevala je v redni skupini enkrat tedensko, vse druge dneve pa je kar sama vsak dan ponavljala in kultivirala sam svoj ,,vVaji@Vaj”-i.
Gospe Saši je vadba rešila takrat njeno situacijo in obrnila ji življenje na plus tako v službi kot tudi doma. Pri dveh osnovnošolskih otrocih, možu, tašči in službi je bila zmeda vsepovprek. Najprej se je napredek poznal pri samem delu. Samo štirinajst dni je minilo in z šefom se nista več prepirala. Po pravici povedano, verjetno sta bila oba na koncih v svojih živčkih. Ker je Saša odplavila nemire v sebi, je nastajal mir in pa harmonija pri njej in v njenem delo. Ker velja osnva, da ko spremenimo sebe, se spremeni vse, se je takrat zelo hitro odslikavalo vse tudi njenem šefu samemu. Razdiralnih energij med njima kar ni bilo več. Minilo je samo mesec dni, pa sta z svojim šefom skupaj sedela pri malicah in spet prijateljsko klepetala. Ko je sledil čas dopusta, ji je sam šef spet sam popolnoma zaupal. Za čas njegovega dopusta je njegova rutinska dela lahko prevzemala Saša že kar sama. Kadar ji je zmanjkalo dela v pisarni, je kdaj pa kdaj prostovoljno priskočila na pomoč tudi v
njih delavnici, njihovim sodelavcem v proizvodnji. Le ti so jo zdaj pohvalili in povedali, da je super in da je lepo, ker se nekdo končno spet rad nasmeje.
Ga. Saša se je v skupini družila točno nekje leto in pol, potem se je odločila, da bo dovolj. Dobila si je svoje ritme nazaj in razgradila je svoj vdih in zgradila si je svoj popolnejši udih in pridobila navdih sam. Prav eno takšno obdobje 18 mesecev, naj bi potreboval zdrav človek, da privaja svoja mehkejša tkiva na subtilnejši in bolj polni udih sam. Seveda pa osnove same ostanejo za vedno. Kadarkoli se spet v naših okoljih srečujemo z nemiri, stresi ali pa s preveč skrbi, si Saša ali kdorkoli drug vzame čas, pa lahko kar doma dela svoje vadbe iz ,,vVaji@Vaj”-i. Seveda se pa mora upoštevati, da se vadi na vseh organih v istem ritmu in od začetka in pa tudi do konca.
Torej, s pomočjo samih dihalnih vadb je sama v sebi soustvarjala red in harmonija na več področjih. Nasmejani videz in pa zadovoljstvo pri ga. Saši pa sta posledice ponovne povezave, ker se je Saša ponovno preko udiha vezala nazaj sama v sebi za samo sebe samo?? poleg tega pa je pridobila nazaj po krvi primarnejše doze vseh kisikov.
Tako je bilo pri njej v službi prej kot v treh mesecih vse na tekočem. Malo dlje se je urejala situacija pri njih doma, a tudi tu je zmogla, saj sem jo čez dve leti in pol srečala zadovoljno in pa mirno spet v krogu iz svoje družine.
Vidimo se ..
po Brigiti Jevnikarjevi
P.S.
Te zgodbe po vVaji@Vaj”-i imajo namen odpirati vsem nam oči, da se da z dihanjem obiti veliko nesmiselnih raziskovanj, si prihraniti ogromno časa in še več denarja. Sproti se nam razpusti cel okvir vsem čustvenim nihanjem, situacija se pomiri in nam ni potrebno obupavati, niti ni potrebno, da nas je še brezglavo strah, ker nam hkrati odpadajo vse odvečne same nam skrbi k??